Loška dolina je del klasičnega krasa, za katerega so značilne površinske in podzemeljske kraške oblike. Loško polje, okrog 6 km dolgo in 4 km široko, je tipično kraško pretočno polje, preko katerega vijuga ponikalnica Obrh. Ob močnejšem in dolgotrajnem deževju požiralniki ne morejo odvesti vse vode, ki se začne zlivati po polju in ga preoblikovati v jezero. Poleg vsakoletnih poplav, zaradi katerih so naselja grajena na višjih in obrobnih delih polja, so znane tudi ekstremne višine vode. Najvišja zabeležena je iz leta 1851. Sprehodite se po zložnih poljskih poteh in se ustavite v Danah, kjer je v sklopu Poti dediščine Loške doline postavljena razlagalna tabla o kraških pojavih.
Golobina je kraška ponorna vodna jama pri vasi Dane, v katero se ob višjem vodostaju v skrivnostni podzemni svet stekajo vode Obrha. Voda večinoma odteka v 2 km oddaljene izvire na jugovzhodnem obrobju Cerkniškega jezera, kjer se preimenuje v Stržen in nadaljuje pot naprej po poljih Notranjskega podolja, vse do Ljubljanice.
Jama je razgibana, v več nivojih, rovi so v obliki labirinta. Za obiskovalce je dostopna večji del leta, vendar le v spremstvu licenciranih jamskih vodnikov iz Društva ljubiteljev Križne jame.
Veliki Obrh izvira v Vrhniki, ob vznožju Racne gore, Mali Obrh pa v Kozariščah, na obrobju snežniških gozdov. Oba potoka se združita pod vasjo Pudob ter kot enoten vodotok ponikneta v požiralnikih in ponorni jami Golobina pri vasi Dane. Obrh je nekdaj bistveno vplival na življenje v Loški dolini – iz njega so do domov v škafih nosili vodo za gospodinjska opravila, v njem so žene prale perilo, v njem se je napajala živina, moč njegove vode, nemalokrat združena za številnimi jezovi, pa je poganjala kolesa mlinov in žag. Sedaj je zaščiteno vodno območje, katerega pestro živalsko združbo poleg avtohtonih živalskih vrst sestavljajo tudi prišleki, npr. postrvi. Bregovi in vode Obrha so življenjsko okolje ogroženih živalskih vrst – med drugim vidre in vodomca.
Naravni rezervat Snežnik-Ždrocle je od leta 2017 vpisan na Seznam svetovne dediščine UNESCO. Obsega starodavne bukove gozdove, kjer so se zaradi bližine morja in višine Snežnika vzpostavile značilne rastiščne razmere. Bukev tu tvori zgornjo gozdno mejo in izpričuje moč preživetja v najbolj ekstremnih razmerah, kar izražajo njene skorajda zlovešče oblike. To je resnično neokrnjena divjina, z mrazišči, kraškimi pojavi in sledovi nekdanjih ledenikov. Obiski v zavarovanem območju so dovoljeni le izjemoma.
Gozdovi, ki prekrivajo več kot štiri petine površja občine Loška dolina, so neizmerno naravno bogastvo, ki vse ljubitelje narave očarajo s svojo mogočnostjo in prvinskostjo. Ravno tukaj se lahko podamo v najobsežnejši slovenski gozd Snežniško-Javorniške planote, ki se proti jugu nadaljuje v gozdove Gorskega kotarja, na vzhodu pa se stika s kočevskimi gozdovi. Med raznolikimi gozdnimi tipi prevladujejo mešani bukovo-jelovi gozdovi, posebno pozornost pa pritegnejo tudi posamezne dandrološke naravne vrednote. Gozd je življenjski prostor številnih, tudi ogroženih živalskih vrst, zato na sprehodih po gozdu spoštujmo ‘gozdni bonton’.
Lipo povezujemo s simbolom življenja, z zdravjem in modrostjo, nastopa pa tudi kot sodno drevo ter je povezana s pravičnostjo in zakoni. V vaseh so v preteklosti pogosto ravno pod lipo sprejeli marsikatero pomembno odločitev za skupnost. Po vaseh Loške doline še rastejo lipe, ki so glede na svoj obseg debla med najdebelejšimi na Notranjskem. Najbolj markantna je zagotovo lipa v Koča vasi, ki ji v Loški dolini po obliki in obsegu ni para, tesno za njo pa je lipa s kamnitim srcem ob cerkvi sv. Jakoba v Pudobu. Obe sta naravni vrednoti državnega pomena. Vzemite si čas in posedite pod lipovim drevesom. Pravijo, da ima zelo blagodejen vpliv …
Zadnji lastniki gradu Snežnik, člani knežje družine Schönburg-Waldenburg, so konec 19. in v začetku 20. stoletja uredili posest v neposredni bližini gradu v slogu angleških parkov, ki je postala ena najlepše urejenih na Kranjskem. Kljub ne ravno skrbnemu odnosu do parka v preteklosti še vedno lahko uživamo ob bogatih naravnih krajinskih in kulturnih elementih: drevoredi in rondoji, vodni elementi, nekateri rastlinski eksoti in edinstvena Snežniška gartroža, vrtne plastike … Park, po katerem se lahko prosto sprehajate, z zaledjem gozdov skozi celo leto ponuja izjemno pristna in ekološko močna doživetja.
Ob osnovni šoli v Starem trgu pri Ložu se je s pridružitvijo Slovenije Evropski uniji vzpostavil park, v katerem so zasajena reprezentativna drevesa posameznih evropskih držav, članic EU. Z vstopom vsake nove članice se zasadi novo drevo. Park ima poleg izobraževalnega tudi izjemen socialni pomen, saj s svojim simbolnim drevoredom raste kot prostor skupnih evropskih vrednot in sožitja.
K ohranjanju ravnovesja gozdnega ekosistema prispevajo prav vse avtohtone živalske vrste. Še posebej smo ponosni, da tukaj živijo velike zveri: rjavi medved (Ursus arctos), volk (Canis lupus) in ris (Lynx lynx). Pogosti sta jelenjad in srnjad, nič nenavadnega pa ni, če opazimo lisico, veverico, kuno, jazbeca … ali sledi divjega prašiča. Veliko bolj skrito živijo polh, divja mačka, divji petelin in sove, med njimi tudi velika uharica in kozača. Sledenje živalim je lahko nevarno, v nekaterih primerih tudi prepovedano, zato se na raziskovanje vedno odpravite v spremstvu pooblaščenega vodnika.
Navadni polh je mali glodavec, ki se najraje zadržuje v listnatih in mešanih gozdovih. Ta izvrsten in okreten plezalec dneve prespi v luknjah ali drevesnih duplih, ponoči pa se odpravi iskat hrano. Prezimuje v podzemnih rovih, kjer se jih v kolonijah lahko zbere več sto. Na prezimovanje se odpravi že s prvimi slanami, prebuja se aprila.
Na Notranjskem je bil že v 13. stoletju prisoten tudi lov na polhe – polhanje. V današnjih dneh je lov dovoljen s posebnimi dovolilnicami v mesecu oktobru. Polhanje predstavlja tradicijo notranjskega kmečkega človeka, polšje pasti pa edinstveno etnološko dediščino, ki je predstavljena v Polharskem muzeju v pristavah gradu Snežnik. V neposredni bližini v mesecu septembru poteka etnološko-zabavna prireditev Polharska noč.
Kozača (Strix uralensis) je pogosta in razširjena gnezdilka po celotnem območju Javornikov in Snežnika, ki živi v labirintu bukev in hoj ter dosega zelo visoke gostote poselitve. Je naša druga največja sova. Neverjetno občutljive oči in sluh ter neslišen let ji omogočajo lov najbolj plahih glodavcev. Oči, kot vse sove, ne more premikati, ima pa zato toliko gibljivejši vrat. Gozdno območje je pomembno tudi za tri druge vrste sov: koconogega čuka (Aegolius funereus), malega skovika (Glaucidium passerinum) in veliko uharico (Bubo bub). Sove so skupina živali, ki so zaradi svoje nočne aktivnosti težavne za opazovanje. Priporočamo, da se obrnete na pooblaščene vodnike ali najamete opazovalnico za nočno opazovanje.