Ob vznožju Loškega gradu je naselje Lož začelo nastajati leta 1341. Razmah sejmišča, trgovine in obrti ter pripadajoči privilegiji so botrovali razvoju utrjenega trga. Da bi preprečil opustošenja, ki so jih mestu prizadejali turški vpadi, ga je habsburški cesar Friderik III. leta 1477 povzdignil v svobodno knežje mesto. Mesto Lož je bilo še konec 19. in na začetku 20. stoletja pomembno upravno središče. Med 2. svetovno vojno je bil Lož požgan. Na čase srednjeveškega mesta nas še spominja stara urbanistična zasnova in delček ohranjenega obrambnega zidu ter mestni grb, ki ga je prevzela sedanja občina Loška dolina.
Loški grad so sredi 12. stoletja pozidali oglejski patriarhi na 698 metrov visokem griču nad sedanjim naseljem Lož. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1244 kot castrum Los, pozneje tudi kot schloss Laass. Od sredine 16. stoletja dalje ni bil stalno naseljen in je počasi propadal. Od nekoč mogočne utrjene celote so danes ohranjeni predvsem ostanki dvojnega obodnega zidovja, v katerem so še vidne strelne line in izlivalnice za smolo. Romansko grajsko jedro sestavljajo ostanki stanovanjske hiše in osrednjega grajskega obrambnega stolpa. Do razvalin gradu se povzpnemo po označeni poti.
Križna gora in Ulaka sta najpomembnejši od številnih arheoloških najdišč. Najstarejši najdeni predmeti so s konca bronaste in začetka starejše železne dobe (9.–4. st. pr. Kr.). Vsaj že na začetku 1. st. pr. Kr. so prebivalci doline prišli v stik z Rimljani in njihovimi dobrinami. Za rimski imperij so postale velikega pomena ceste na obodu kotline, prelaz proti Babnemu Polju naj bi nadzirala vojaška utrdba na Nadleškem hribu. V tem času je nastalo tudi naselje v Šmarati (konec 4. st.), kjer je bila pri cerkvi sv. Marjete v sklopu Poti dediščine Loške doline postavljena razlagalna tabla o arheološki dediščini Loške doline.
Sistem zidov in kastelov, imenovan Claustra Alpium Iuliarum, naj bi od 3. st. dalje na pomembnih strateških točkah zaščitil rimski imperij pred vpadi sosednjih ljudstev. Del zidu je v bližini Babnega Polja potekal po današnji državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ob še vidnih delih kamnitega zidu stoji razlagalna tabla, do katere vas bodo po gozdnih poteh pripeljali smerokazi ‘claustra’.
Ob razcvetu mlinarstva in žagarstva na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo v Loški dolini 11 posestev z mlinom in/ali žago na vodni pogon. Za prebivalce vasi v Loški dolini, Babnega Polja in celo Prezida so mleli pšenico, koruzo, ajdo ter oves, ječmen in proso, v stopah pa phali ječmen v ješprenj in proso v kašo. V pisnih virih so mlini na tem območju omenjeni že v 11. stoletju; prvo poimenovanje pa sega v leto 1425 za mlin v Koča vasi. Kot zadnji mlin na vodni pogon je v Loški dolini mlel »Beli malen« v Markovcu leta 1983. Žaga venecijanka še vedno deluje na posestvu Bajer, kjer si je mogoče ogledati tudi mlin.
Gradič Koča vas so v 16. stoletju zgradili baroni Hallerji. V slovensko literarno zgodovino se je prvič vpisal s plemiško korespondenco v slovenskem jeziku iz konca 17. stoletja ter drugič v letih 1933 in 1934, ko je v gradiču iskal miru in navdiha pesnik Oton Župančič. V Koča vasi je nastal Župančičev pesniški ciklus Med ostrnicami. V času zadnji lastnikov, rodbine Schollmayer – Lichtenberg, se je v gradu oblikoval bogat arhiv s knjižnico; kar je ostalo, je bilo po 2. svetovni vojni preseljeno v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani in Arhiv Slovenije. Gradič po vojni ni več služil svojemu namenu. Najprej je bil dom za invalide, pozneje preurejen za delavska stanovanja, sedaj pa izginja sam vase.
Stari trg pri Ložu je upravno in kulturno središče občine Loška dolina. Poselitvena tradicija na tem prostoru izhaja iz prazgodovine. V pisnih virih je kraj prvič omenjen leta 1237 in se je prvotno imenoval Lož. Z ustanovitvijo novega naselja (varnostni razlogi, vodna oskrba) pod Loškim gradom leta 1341 je le-to prevzelo tudi ime, staro naselje pa so poimenovali Stari trg, prvič v pisnih virih omenjen leta 1384 v nemški obliki Altenmarckt.
Zidana vodnjaka s konca 19. stoletja z nihajnim pogonom z utežjo sta edina tovrstna v Sloveniji in predstavljata izjemno tehniško dediščino. Eden stoji tik ob glavni cesti na začetku Starega trga, drugi pa ob cesti v zgornjem delu Loža.
V Loški dolini je bilo že v 19. stoletju čez potok Obrh zgrajenih več kamnitih mostov. Največji, petločni most je v Vrhniki, najslavnejši je most pri Renkočih v Markovcu, saj naj bi ga zgradili Francozi leta 1810, najbolj skrit je most v Skadulci, največkrat preplavljen je zagotovo most v Šmarati, najbolj prestižen pa most, čez katerega se iz vasi Kozarišče zapeljemo proti gradu Snežnik.
Po 1. svetovni vojni je meja med Kraljevino SHS (od leta 1929 Kraljevino Jugoslavijo) in Kraljevino Italijo zarezala preko Snežniško-Javorniške planote. Novonastala meja, imenovana tudi rapalska meja, je močno zaznamovala življenje ljudi, cvetelo je tihotapstvo. Italijani so gradili nove cestne povezave in mejo utrdili s številnimi vojaškimi objekti (bunkerji, kasarne), ki so vidni še danes. V 30. letih 20. stoletja je na ozemlju Kraljevine Jugoslavije nastajala Rupnikova obrambna linija, kateri lahko sledimo na vzhodnem delu Loške doline.
Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik je v pogorju Snežnika z vmesnimi prekinitvami delovala od poletja 1942 do aprila 1945 kot sistem bolnišničnih postojank. Bila je tretja največja partizanska bolnišnica v Sloveniji. Spomenik in razlagalna tabla stojita na Županovem lazu, na lokacijah nekdanjih bolnišničnih objektov pa so postavljene spominske plošče.
Letališče Nadlesk (šifra: Piccadilly Club) je bilo med 2. svetovno vojno prvo zavezniško letališče na slovenskih tleh. Letališče je poleti leta 1944 služilo evakuaciji ranjencev ter prebeglih zavezniških letalcev in vojakov. Imelo je tudi ključno vlogo pri oskrbi z orožjem in opremo ter pri vzdrževanju zvez z zavezniki v Italiji. Na mestu nekdanjega letališča pri vasi Nadlesk sta postavljena spominsko znamenje in razlagalna tabla v okviru Poti dediščine Loške doline.
Druga svetovna vojna je krvavo zarezala v življenja prebivalcev. Na dogodke iz tega časa opominjajo številna spominska obeležja. Na vrhu hriba Ulaka nad Starim trgom je bil leta 1953 postavljen monumentalen spomenik z grobnico padlim v narodnoosvobodilni borbi. V bližini Babnega Polja je urejen spominski park Vražji vrtec, posvečen med 2. svetovno vojno padlim talcem.
Župnija Stari trg pri Ložu v slovenskem prostoru prednjači s številom cerkvenih sakralnih objektov. Skoraj vsako naselje si je postavilo svojo cerkev ali kapelo. V župniji je tako 22 cerkva in 3 kapele ter številne manjše kapelice in križna znamenja. Kot prafara je obstajala že v 12. stoletju in se vse do leta 1831 imenovala po Ložu, čeprav je bil njen sedež vseskozi v Starem trgu.
Posvečena je sv. Juriju, ima romansko triladijsko zasnovo in baročno preobleko iz sredine 18. stoletja. Zvonik je ločen od cerkve in je v času turških vpadov služil kot utrdba. Cerkev je v pisnih virih prvič omenjena leta 1221.
Neprecenljiv kulturni in zgodovinski spomenik je cerkev sv. Jedrt v Nadlesku. Njena največja znamenitost so freske mojstra Tomaža iz Senja iz leta 1511 in lesena glava Janeza Krstnika iz 13. stoletja. Z odlično ohranjenim lesenim stropom, pevskim korom ter tremi zlatimi oltarji je ena ambientalno najučinkovitejših podeželskih cerkva iz časa med gotiko in barokom.
Romarska cerkev sv. Križa na Križni gori, katere začetki naj bi segali v čas križarskih vojn, je kot božjepotna zaživela po letu 1743, ko so bile na pobočju hriba postavljene kapelice križevega pota. Umetnostnozgodovinsko veljavo ji dajejo predvsem oltarne slike s pasijonskimi motivi, delo slovenskega baročnega mojstra Fortunata Berganta.
V cerkvi Marijinega vnebovzetja v Viševku, zgrajeni sredi 17. stoletja, izstopa glavni oltar z upodobitvijo Marijinega vnebovzetja, ki z baročno pozlato in slikovitostjo popolnoma obvladuje cerkveni prostor. Zanimiv je tudi lesen kor s kasetiranim in poslikanim dnom, na katerem so ene najstarejših orgel v ljubljanski nadškofiji – iz leta 1733.
Župnijska cerkev sv. Nikolaja v Babnem Polju je bila zgrajena leta 1796 in je nadomestila starejšo, ki je stala na mestu prvotnega naselja. Bila je podružnica starotrške župnije, na prošnjo babnopoljskih vernikov pa je bila leta 1829 ustanovljena samostojna lokalija Babno Polje. Babnopoljci so leta 1830 za svoje duhovnike zgradili tudi župnišče.