Gora Snežnik (1796 m)

Snežnik se markantno dviga nad vsemi notranjskimi hribi in razglaša svoj sloves najvišje gore južnega dela Slovenije. Z njegovega vrha oko resnično seže v prostranost sveta. Nosi tudi imeni Notranjski in Veliki Snežnik, nekoč je bil poznan kot Loški Snežnik in po njem so v minulem stoletju označevali Loško dolino kot Snežniško dolino. 

Kot izrazita pregrada med primorskimi kraji in notranjostjo prestreže velike količine padavin. V Snežniškem pogorju je veliko zaprtih kraških dolin in kont, v katerih se ob brezvetrju zadržuje hladen zrak, kar povzroča značilen temperaturni in vegetacijski obrat z zgovornim imenom – mrazišče. Še dolgo v pomlad, ko vse više zelenijo bukovi gozdovi, se v soncu blešči zasneženi vrh.

Poti na Snežnik so označene in sila privlačne, saj odkrivamo sledi redkih živalskih vrst, med njimi tudi gamsa in rjavega medveda, in se čudimo nenavadnemu rastju, ki že dolgo zbuja pozornost botanikov. V obdobju zadnje ledene dobe so bile tukaj ugodne razmere za rast alpskega rastlinja, ki je bilo prilagojeno nizkim temperaturam, tako je rastlinstvo na Snežniku ostanek (otok) alpskih rastlin, ki so se po ledeni dobi umaknile v višje dele Alp. Zaradi posebne naravne lepote in izredno bogate flore je bil vrh Snežnika leta 1964 zavarovan kot botanični rezervat.

Na vrhu sta planinska koča in zatočišče, kjer se lahko obiskovalci okrepčajo in spočijejo pred povratkom v dolino. Na njegovem južnem pobočju pa je še zaznati ostanke zidov prve planinske koče na slovenskem ozemlju, ki jo je postavila podružnica Nemško-avstrijskega planinskega društva iz Trsta leta 1874. 

Snežnik je priljubljen in ne ravno zahteven planinski vrh, na katerega se lahko povzpnemo z različnih smeri: Sviščakov, Grde drage, Grčevca in Gašperjevega hriba.