Adela Anzeljc
PARADOKSI
Medgeneracijski center Gaber
Cesta Notranjskega odreda 45b, Stari trg pri Ložu
Razstava je na ogled do 30. aprila 2024
od ponedeljka do petka med 8. in 14. uro.
Sprašujejo me, kaj rišem ali kako se že temu reče. Trdim, da mandale to nikakor niso. Mandale so, poenostavljeno rečeno, risanje znotraj kroga, kar rišem jaz, pa sovzorci risani s krožnimi potezami. Če naj temu dam ime, bom rekla, da so paradoksi, saj izraz paradoks najbolj opiše moje risanje.
1.PARADOKS
Najprej: risati ne znam, pa tudi preslabo vidim (imam približno 3 % ostanka vida), da bi se res lahko naučila. Če narišem črto, je ne vidim, če ni zelo debela; če jo vidim, pa ne vidim natančno, kje je.Torej risati niti ne znam, niti ne morem, vendar zelo veliko rišem.
Sprašujejo me, ali za risanje uporabljam računalnik. Glede na to, da lahko tudi računalnik lahko uporabljam le s povečavo, zaradi česar ne morem spraviti skupaj niti enostavnega oblikovanja, saj vedno vidim le majhen delček in nimam pregleda nad celotno sliko, tudi če bi jih prišlo več na eno stran A4, me zelo zanima, kako bi bilo z mojim vidom sploh mogoče risati z računalnikom. (Če riše umetna inteligenca, pa to ni moje delo)
Rišem pod elektronskim povečalom, da imam za risanje vsaj občasno prosti obe roki, inker poveča več kot navadna lupa, pa tudi vidno polje pride malo večje.Uporabljam malo sredstev: svinčnik, ker se ga da zradirati in ker z njim lahkopo tipam, kje točno je črta, ne da bi pustil kakšno preveč opazno sled. Iz istega razloga uporabljam tudi navadne suhe barvice. Potem ravnilo, da laže določim kakšno razmerje, včasih tudi da me pripelje od enega detajla k drugemu,saj je večina risbe vedno zunaj meni vidnega polja (zaslona). Glavno pa je tisto, kar mi omogoča delati kontrolirane poteze in držati razmerja ter me vodi pri sestavljanju detajlov, torej mi omogoča risati vzorec, ki ga ni treba videti v celoti. Najprimernejše za to se mi zdi – šestilo. To je razlog, zakaj so na mojih risbah vse poteze krožne.
Zakaj potem sploh rišem? Najprej zaradi orientacije pod povečalom. Več ko rišem, bolje se znajdem na listu. To pride prav pri branju in pri izpolnjevanju obrazcev. Potem pa sem hitro ugotovila, je tako mogoče narisati najbrž neskončno število malo podobnih a hkrati različnih vzorcev in to mi je všeč.
Sprašujejo me, če si prej narišem skico – sploh je ne morem narisati. Ko začnem risati,lahko nastane le risba kot sestavljanje različnih potez in detajlov. Seveda si kaj zamislim v naprej. To je lahko kakdetajl, potem pa razmišljam, kako bi iz tega nekaj sestavila; lahko si zamislim, na koliko delov bi razdelila krog in potem šele, kaj bi naredila iz tega; drugič spet si izberem nekaj, kar je zame osnovni vzorec in se potem igram znjim, ali v njem, ali okrog njega ali vse troje. Zgodi se, da pri tem nastane kaj novega, kar se mi zazdi, da bi spet lahko bil osnovni vzorec za drugačno risbo.
Rišem tako, da sestavljam različne poteze ali vzorce, ki jih pogosto ponavljam,običajno si ne predstavljam, kakšna bo risba. Največkrat si zamislim zgolj izhodišče, ki je še zelo prazno, samo kadar ponavljam en vzorec po celem listu, si hkrati zamislim vse, kar bom narisala, pa še takrat ne vem, kako bo to izgledalo na koncu.
2. PARADOKS
Rišem vzorce, ki so seveda abstraktni, vendar se z njimi zelo konkretno izražam. Slišala sem že, da so moje risbe pogosto narisane narobe. Verjetno niti ne zaradi nenatančnosti, ki jih je vse polno, saj tudi pri povečavi ne vidim tako dobro, da bi lahko zapičila šestilo natančno v želeno točko in tako dalje: ne zmorem natančno meriti, niti natančno barvati. Pa tudi nimam vedno najboljših šestil. Morda pa koga še bolj motijo večje napake: risbe so različno zamaknjene, ne začnejo se na sredini, ne končajo se na listu, pogosto izgleda kot da nekaj manjka, kot da vzorec ni cel. Toda prav to je tisto, kar izraža mene. Zame je narisano vse, samo ne vidi se vsega, ne glede na to, kolikšen je list, običajno rišem čez rob. Zgodi se,da risbo že od začetka namenoma zamaknem, da bo vsaj na eni strani vidno več vzorca.Vedno vidim samo del vzorca, zato mi je precej vseeno, ali ostalega ne vidim, ker trenutno ni pod povečalom, ali pa zato, ker je zmanjkalo lista. Ker si vzorcev ali delov vzorcev ne zamislim v naprej, vsaj ne natančno, si pogosto pustim prostor za eksperimentiranje in iskanje novih vzorcev. Če se potem izkaže, da hočem tak vzorec ali del vzorca kje ponoviti, pa ne pride vse na list, me to seveda nične moti. Torej so moje risbe ravno toliko narobe, kolikor sem narobe jaz.
3. PARADOKS
Moje risbe vseeno mnogo povedo o meni, čeprav jih je najbrž treba pogosto razlagati.Verjetno je razlaga prav zato, ker videči vidite moje risbe, jaz jih pa nikoline vidim celih. Vidim lahko le približen vtis barv, ali kak detajl, če si ga povečam.
4. PARADOKS
Pravijo, da zanimivo kombiniram barve. Pravijo, da če so že vzorci podobni, pa so kombinacije barv različne. Zameje to drugače. Ko list narišem in ga pogledam, je prazen. Če z lupo pogledam kak detajl bi videla kakšno črto, vzorca pa ne. Zato list pobarvam, največkrat precej kontrastno, da približno vidim vzorec. Tudi če sem risala preveč drobno, da bi res razločila kaj je narisano, vem, kako se razlikuje od drugih. Čeprav brez barv ne vidim vzorca, so zame precej postranske; zgolj pripomoček za razlikovanje.
Adela Anzeljc,doma iz Retij, sedaj večinoma živi v Ljubljani