V nedeljo, 16. oktobra 2011, je udeležence prvega Pohoda okrog Loške doline spremljalo prijetno vreme, ki jih je obvarovalo jesenskih nevšečnosti kot so dež ali poplave. Mrzlo jutro in burja, ki je rezala okrog ušes, pa pohodnikom tako ali tako ne predstavljata ovir, saj se ju da ublažiti s primerno opremo. Organizator, Javni zavod za kulturo in turizem grad Snežnik, je k sodelovanju povabil domača društva, ki so v preteklosti že pripravljala pohodne ali podobne rekreativne prireditve. Brez njihovih izkušenj in še posebej brez izjemne zavzetosti nekaterih posameznikov, pohod ne bi uspel tako kot je in navdušil številne udeležence.
Pohod okrog Loške doline je bil posvečen prazniku Občine Loška dolina in v prvi vrsti namenjen domačinom. To je oblika prireditve, ki omogoča sprostitev in rekreacijo, ki ju v sodobnem času vedno bolj potrebujemo. Predvsem pa naj bi tako kot sama trasa, ki sklene krog Loškega polja, na simbolni ravni povezala posameznike in vnesla občutek skupne identitete. Med potjo se namreč odpirajo podobe doline, ki jih ne vidimo na naših vsakdanjih poteh. Govorijo o lepoti narave, človekovih stvaritvah, spominjajo na stare čase, obujajo legende in odkrivajo drobne skrivnosti. Teh podob so bili deležni tudi pohodniki iz drugih krajev Slovenije, ki jih je bilo celo več kot domačinov. Pot je prehodilo skoraj tristo udeležencev. Lovoriki za najmlajšega in najstarejšega udeleženca pa sta ostali doma – pri Nini Frankovič kot najmlajši in Tončki Šepec kot najstarejši udeleženki pohoda.
Nekateri pohodniki so se na pot odpravili sami, saj je bila trasa poti na dan pohoda označena. Grafična podoba smerokaza je tudi zaščitni znak pohoda, sestavlja pa ga logo blagovne znamke Dežela ostrnic in s puščicami nakazane smermi. Ob prijavi je vsak dobil zloženko z zemljevidom poti in opisom najpomembnejših zanimivosti. Več kot polovica pohodnikov se je – zaradi družbe, radovednosti ali varnosti- raje priključila eni zmed štirih skupin, ki so jih vodili naši lokalni turistični vodniki in vodnice ob pomoči vodnikov in vodnic planinskega društva.
Najzgodnejši so skozi mrzel notranjski zrak krenili že ob pol osmi uri, večina pa se je na pot odpravila med osmo in deveto uro, ko je sonce že obljubljalo prijeten dan. Iz parkirišča Kovinoplastike v Ložu pot krene proti jugu do Starega trga, mimo farne cerkve, po Mandrgah do Podcerkve, kjer se sredi vasi odcepi proti vasi Klance. Po kakšnem kilometru rahlega vzpona zavije levo na gozdno pot, ki je pod Devinom speljana do opuščenega peskokopa nad Danami. Pohodnike je na Domačiji Kandare v Danah pogrel domač metin čaj, veselo vzdušje pa spodbudili zvoki harmonike Magde Mlakar. Gospodar France je predstavil kmetijo, jamar Matej Kržič pa kraške pojave s potokom Obrhom in ponorno jamo Golobino, ki tako zelo zaznamujejo in vplivajo na življenje v Loški dolini. Pohodniki so se nato odpravili naprej čez severozahodni del doline proti Nadleškemu polju, kjer je Društvo žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina ob pomoči vaščanov Nadleska poželo pohvale za izvrstna okrepčila. Luka Žnidaršič je raztegnil meh, Ivan Plos pa vedoželjnim predstavil burno dogajanje v letu 1944, ko so na Nadleškem polju pristajala zavezniška letala. A pohodnike, naj bo še tako luštno, pot vedno vleče dalje. Čez Šeničine in vas Šmarato, mimo cerkve sv. Marjete, čez grajski park do gradu Snežnik, kjer so ob nogometnem igrišču s čajem (pa še čem) postregli vaščani Kozarišč. Grajske skrivnosti je pohodnikom razkrila Lili Kandare, Domen Šraj pa navdušil s svojo harmoniko. In tu se začenja drugi del poti: čez Kozarišče in nato po poljski poti do kapele sv. Družine, sredi vasi Podgora skrene levo in preko polj do Sige. Tu se usmeri proti severovzhodu, kjer doseže gozdni rob in pripelje do izvira Velikega Obrha. Med vsemi postanki je bil ta v Žagi pri Benotu Žnidaršiču nekaj posebnega – tako kot je on sam. Vrhniške Potepinke so razvajale s sladkimi dobrotami, ob zvoku harmonike Damjana Forjaniča pa so grla kar sama lovila prave tone. A treba je bilo kreniti naprej do Loža – čez Vrhniko in Kot, mimo Koče vasi, kjer so zapuščenemu gradiču vsaj nekaj življenja vdahnile zgodbe, ki jih je obudila Milena Ožbolt. Pot nato prečka Obrh pri Renkočih, za nekaj časa postane malo trša na asfaltni cesti čez Markovec proti Staremu trgu, pri ‘smrekcah’ pa skrene desno čez prijeten gozdiček do Ograd. Od tu je le še nekaj minut hoje do cilja, pot pa vodi za Malim vrhkom in pod Loškim gradom, kjer pri TICu v Ložu doseže glavno cesto. Na koncu so obiskovalci ob topli hrani in ritmih ansambla Ugib prikimavali in hvali pohod.