Območje Loške doline se nahaja znotraj osrednjeva življenjskega območja rjavega medveda, zato ni nič nenavadnega, da je Občina Loška dolina pred dnevi (17.6.2013) pozvala vse občanke in občane k večji previdnosti. V neposredni bližini nekaterih naselij naj bi namreč prihajalo do pojavljanja medvedke z mladiči.
Prav posebno srečanje z medvedjim mladičem pa je doživel g. Edo Šega iz Žage pri Vrhniki v Loški dolini in ga tudi opisal. Objavljamo nekoliko skrajšano besedilo.
“Pozno nedeljsko popoldne, 16. junija 2013, malo pred 19. uro nas je na domačiji tik nad izvirom Obrha, enega največjih izvirov porečja Ljubljanice v Loški dolini, obiskal prijatelj Matjaž. Ko se je poslavljal, me je iz ceste pred hišo z gestikuliranjem rok pričel vabiti na cesto in kazal naj bom tiho.
Pomislil sem, da vidi veverico, jazbeca ali kaj podobnega – zato sem kot ljubitelj fotografiranja odhitel v hišo po moj Nikon in ves pripravljen na posnetke veverice na poti kakih 30 metrov od domačije zagledal kosmatinca, ki se je ob pogledu na naju s prijateljem ustavil na ovinku sredi makadamske ceste. Prihitela je tudi žena Majda, ki je tokrat prvič v živo videla to lepo gozdno žival.
Medved ni kazal nobenega strahu in enako sem čutil tudi jaz. Ogledoval si nas je dobrih pet minut in tudi ko sem se mu približal na kakih 15 metrov (za kritje mi je bil ob cesti parkiran jeep), ni kazal znakov vznemirjenja. Bila ga je ena sama radovednost. K sreči vozna pot ni veliko v uporabi, da bi ga vznemirilo kako vozilo ali pa celo vaški fantje z ropotajočimi krosovkami.
Pom daljšem opazovanju se je medved odločil zapustiti cesto na ovinku in se je prav počasi podal na breg, kjer sem spomladi posadil smrekice. Lepo se jih je ognil, kot da bi vedel, da jih ne sme poškodovati. Potem je še enkrat zastal, nas pogledal kot da bi žele reči, pa zdravi ostanite… in odracal v gozdove Racne gore (1113m), ki se dviga tik nad izvirom Obrha oz. zaselkom Žaga.
Srečanje mi je vzbudilo cel kup simpatij do te lepe mrcine – in res se ne čudim, da je kot igrača skoraj vsakemu otroku spremljevalec v mladih dneh. To še bolj potrjuje reakcija štiriletne vnukinje Analine, ki sem ji kasneje doma v Ljubljani pokazal posnetke in me je vprašala, če ga lahko poboža… ter kdaj ga bo v Žagi lahko videla.
Medved je po moji oceni in oceni mojih kolegov mladič, ki ga je po dobrih dveh letih mati zapustila, da brez njenega zavetja in varstva prične s samostojnim življenjem. To pa zna biti zelo kruto, saj odkar ni več mrhovišč, tudi medvedom ni lahko za hrano.
Pred srečanjem je verjetno prav ta medvedek »Lino« kot ga je poimenovala vnukinja Analina pospravil velik nasad gozdnih jagod samo kakih 5o metrov dalje od našega srečanja. Bili smo jezni na vsiljivca, ki nam je preprečil zadovoljstvo, da bi nabrali kilograme okusnih jagod – ko pa smo videli storilca, smo mu oprostili in mu jih privoščili.
Opazili smo tudi, da je imel moker kožušček, kar pomeni, da se je pred našim srečanjem okopal oz. hladil v jezu na izviru Obrha tik pod našo sto dvajset letno hišo.
Lino ni kazal nobenih sovražnih znamenj, enako pa smo tudi mi bili previdni in pazili, da ne bi storili kakih hitrih kretenj ali ga poizkušali pregnati. Za odhod se je modro odločil sam. Verjetno pa nas bo v razumni razdalji še obiskal. Seveda že vsa leta pazimo, da nebi puščali kakršnih koli odpadkov, ki bi lahko privabili zverine čisto do hiše. Že pred leti pa sem kakih 30m od hiše v gozdičku, ki pada proti izviru, razobesil lahko pločevinaste plošče, ki se tudi ponoči v siju lune svetlikajo in ob vsaki sapici zaropotajo ter tako dajo medvedom vedeti, do kje jim je dovoljeno se sprehajati.
Pozabljamo pa, da te in druge živali enako dolgo ali še dlje od nas prebivajo v gozdovih na Slovenskem in so sestavni dela našega naravnega bogastva. Je pa seveda z veliko vedenja, znanja, izkušenj predvsem pa medsebojnega spoštovanja potrebno najti pravila medsebojnih
razmerij, da bomo očuvali naravno bogastvo in pri tem ne bo niti človek, niti žival ogrožena vrsta.”
foto: Edo Šega