13. novembra 2013 je minilo 130 let od rojstva pesnika Leopolda Turšiča.
Leopold Turšič je bil rojen v Ložu. Njegov oče se je sem priženil iz Cerknice. Ko je ovdovel, se je leta 1881 ponovno poročil s Heleno Mulec iz Bločic. Leopold je bil rojen dve leti kasneje, 13. novembra 1883.
Leta 1894 je začel obiskovati gimnazijo v Ljubljani, leta 1903 bogoslovje in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Gornjem Logatcu, na Vrhniki, v Št. Vidu nad Ljubljano in po prvi svetovni vojni v Šmihelu pri Novem mestu. Leta 1920 je prevzel župnijo v Krškem.
Med prvo svetovno vojn je bil vojaški kurat. V tem času je zbolel za jetiko, ki je botrovala njegovi zgodnji smrti 30. maja 1927. Pokopan je v Krškem, kjer na nagrobniku preberemo njegove verze:
»Med vami sem živel, med vami umrl.
Bo kdo-li za mano si solzo otrl?
Ni treba. A kadar greš tod naokoli,
vsaj en očenaš mi za dušo pomoli.«
Slovenski literarni zgodovinar France Koblar je ob smrti Leopolda Turšiča v Domu in svetu, tedanjem vodilnem katoliškem literarnem mesečniku na Slovenskem, zapisal »… svoj pesniški dar je s tiho ljubeznijo negoval in ga ni tiščal v javnost; šele ko je bil poln smrtnih slutenj in bridkosti, je postala njegova pesniška volja glasnejša…« In res: vzgojno igro iz kmečkega življenja v treh dejanjih ‘Izgubljeni raj’ je izdal leta 1924.V Društvo slovenskih književnikov se je včlanil šele leta 1926. S prijateljem Ivanom Zorcem je malo pred smrtjo pripravil pesniško zbirko ‘Tiho veselje’, ki je izšla posthumno pri Družbi sv. Mohorja v Celju. Sicer pa je Leopold Turšič je začel pisati in objavljati že v gimnazijskih letih. Prozne tekste in predvsem poezijo je objavljal v številnih revijah, nekatere tudi pod psevdonimi Marijan, Milko Milič, Radoš in Strninski. Za njegovo poezijo so značilna »tiha pokrajinska razpoloženja, idile iz kmečkega življenja, le tu pa tam zaječi bolečina socialnega in vojnega zla«.
»Polno tihega veselja
sončnojasno je obzorje
polno tihega veselja
valovi se žitno morje.
Poln radosti zaželene
srp srebrn se v polju bliska,
poln radosti zaželene
izza gore fantič vriska.
In devojka v zlatem žitu
zardela kakor mak je
in v veselju tihem fantič
v njej nameril svoj korak je …
Valovi se žitno morje
od radosti brez pokoja –
bodi tihega veselja
polna tudi pesem moja!«
Ob 130-letnici rojstva pesnika Leopolda Turšiča je Enota Maričke Žnidaršič Stari trg pri Ložu pripravila razstavo. Na ogled bo do 15. decembra. Vljudno vabljeni k ogledu.